Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. december 2018 ― Dvojna zanka. V veliko slikovno površino na podstavku, ki ga je Neja Zorzut poimenovala "Stvar", je vpisana prostorska zanka ali zasuk, v katerem se znotraj in zunaj izmenjuje glede vidnosti. Prezentacija zasuka spodmika demarkacijsko črto , ki deli prostor . Predstavlja zdrs ločnice ali meje med subjektom in objektom. Kaže na njeno izmuzljivost in propustnost ter nakazuje nihanje pogleda, v katerem je gledalec vseskozi v zamiku, v odnosu do tistega , kar vidi. Sprevračanje ali zamik naslikane scene je hkrati vselej zasuk gledalčeve pozicije in prav sprevračanje prepoznave oziroma zamik znanega v skrito in tuje je isti zasuk, ki gledalca performativno zagrabi in pripne v dogajanje. Torzija v sliki, v kateri prizor naenkrat ni samo to, kar je , zarisuje prelom vidnosti, ki kaže na nemožnost sklenitve ali totalizacije predstavnega polja. Funkcija podstavka slike je vpisana natanko v zanko, ki jo oblikuje torzija slikovnega polja. Zato podstavek ni preprosto držalo slike , ločnica z okoljem. Nasprotno. je hkrati ločen in povezan s slikovnim poljem , tako da se v prostorskem zasuku oziroma zamiku križata. Je v notranje zunanji povezavi s sliko. Slikarka napravi vidno inherentno razsrediščenost slikovnega polja. Prostorski zasuk, ki je na delu v sliki in v njenem razmerju do podstavka, kaže na ireduktibilno vrzel, meri na nekaj v tej vrzeli, kar zavrača kakršno koli sklenitev. Dvojna zanka, zamik naslikane scene, ki ekstendira v prostorski zasuk slike in podstavka in obratno , se kot nekaj prezentnega razkriva le skozi nemožnost sovpadanja vidnosti s seboj. Oblikuje razmerje , v katerem se prepoznava nikoli povsem ne izide. Zdrs prepoznave sproža potujitveni učinek. Stava Zorzutine "Stvari" je natanko v tem , da gledalec obstaja kot gledalec zgolj, kolikor obstaja preostanek, ki ga ni mogoče zajeti, presežek, v katerem se ne more prepoznati. Sergej Kapus